Risanje s svetlobo.

2008-03-18T20:06:00.000+01:00

Od danes naprej me lahko berete na www.davidoitzl.si

Voda

2008-02-25T22:00:00.000+01:00

Nič posebnega. Danes samo dve slikci vode.

Mogoče zato, ker se mi že cel dan mota po glavi komad od Dan D?

S fotoklubom v Šentjur

2008-02-24T21:58:00.003+01:00

V soboto sta Robert in Samo organizirala predavanje o formatu RAW in programu Lightroom, ki nudi obilo možnosti za obdelavo RAW datotek.

Tečaj je bil v Šentjurju, pred samim delom s programom pa smo šli fotkat na Rifnik, da smo sploh imeli kako RAW datoteko. Naučil sem se kar nekaj novih stvari, predvsem pa sem spoznal prijetne ljudi, s katerimi me druži isti hobi.

Hvala Samotu in Robiju za predavanje, vsem udeležencem za prijetno družbi in Božotu za prevoz.

P.S. Nekaj več o sobotnem dnevu je napisal tudi Kreg, pa na klubskem blogu bo tudi nekaj.

Stara žepna ura

2008-02-11T21:54:00.000+01:00

Oni dan sem se igral "domači studio". Da ne bo pomote, to pomeni kamera na stativu, pa sončni žarki skozi okno. Na objektivu pa Raynoxova predleča.

Nastalo je nekaj detajlov stare žepne ure. Fotke so obdelane v Lightroomu.

ja vem, steklo je treba očistit pred fotkanjem :)

Moja sestra se poroči

2008-02-04T07:30:00.000+01:00

Sobota, 26.1.2008, je bil dan, ko se je poročila moja sestrica. Dan je bil prekrasen, poroka pa v Kranjski Gori. Človek bi mislil, da bo zimska idila. Ampak v dolini ni snega skoraj nič.

Ker nisem želel tvegati in se na sestrini poroki učiti poročnega fotografiranja sem poiskal nekoga, ki to že obvlada, g. Jureta Freliha, poznanega tudi kot Olki. Sam pa sem se učil. Tule je nekaj mojih poizkusov.

Uršula in Mila

Obred je bil v kranjskogorski cerkvi in ker so zimski dnevi kratki, je bila v dolini po končanem obredu že senca. Poroka naj bi bila seveda zimska, zato smo se odpeljali na Vršič. Trentarska stran se je še kopala v soncu, hribi pa so bili prekrasno zasneženi. Jure je kar vriskal, ženin in nevesta pa tudi, saj je bila Uršula bila na začetku kar malo proti izletu na Vršič.

Uršula & Rok

nevesta

Uršula & Rok

Ker so me porabili za asistenta (prekrasno stojalo za odbojnik sem:)), sem komaj uspel slikati še mojstra pri delu. Tule pa je nekaj slik izza kulisja.

Master at work

Drugi del, ohcet, pa je bila v Planici. Bila je drugačna, bila je super. Tam pa sem več slikal in morda objavim še kakšnega od portretov, ki so nastali v bolj sproščenem vzdušju.

PS. Juretove izdelke pa še čakamo (Jure, nevesta je že čisto nestrpna!). Ko bodo, jih pokažem.

San Pellegrino

2008-02-03T12:30:00.000+01:00

Po nekaj letih pavze sem letos spet odšel na enotedensko smučanje v tujino. Letos je bil cilj Passo San Pellegrino v Dolomitih. V dnevih pred odhodom smo zaskrbljeno pogledovali v nebo in preverjali vremensko napoved, saj je bilo pri nas vreme čista katastrofa.

Ko smo pozno popoldne prišli na cilj, prva dobra novica: prejšnji dan je zapadlo pol metra snega. Obraze pa nam je razjasnil še pregled vremenske napovedi, ki je obetal sončno vreme. No, da skrajšam. V sedmih dneh smo imeli cca 4 ure oblačnega vremena. Čisto navaden kič :)

Dnevi so minevali enolično, že dolgočasno. Vstajanje ob pol osmih, na smučišče ob devetih in smučanje vsaj do pol treh popoldan. Potem pa kakšen pirček, dva. Pa pozno kosilo oz. zgodnja večerja. Se pa ne bi naveličal še lep čas.

Grapa in cornetto. Šnopček v kornetu, znotraj obloženem s čokolado. Na dvatisočdvesto paše.

Popoldne, ko se smučišča zaprejo, pa je takole idilično.

Tole žal ni bilo naše domovanje (ni bilo pa prav daleč stran). Taka scena me vedno spomni na tisti stari komad od Wham!, Last Christmas.

Ker je bila polna luna, sem se šel igrat z dolgimi osvetlitvenimi časi.

f/8, 8s

f/7,1, 25s

Domov sem moral en večer prej (in zamudil zaključni žur). Zakaj, o tem pa v naslednjem prispevku.

"Drugačna" panorama

2008-02-02T22:53:00.000+01:00

Prejšnji teden sem preživel prekrasen sončen smučarski dopust v italijanskih Dolomitih. Za pokušino samo dve različni obdelavi iste panorame.

Ena bolj dramatična...

...pa še hi-key.

Katera vam je bolj všeč? Mnenja so dobrodošla in zaželena.

Zelenci

2008-01-06T22:36:00.000+01:00

Kljub temu, da vreme ni bilo bog ve kaj, sem šel do izvira Save Dolinke, Zelencev. Pa še sceno sem šel preverit, ampak o tem kasneje ta mesec ;)

Ker v tem času v Zgornjesavski dolini narava ne nudi bogastva barv, sem se s tem dvema fotkama malo poigral v PSE. Zgornja je pretvorba v ČB s PSE, spodnja pa s pomočjo filtra Virtual Photographer.
Seveda Zelenci pozimi niso popolnoma opusteli. Kljub mrazu je tam kar nekaj rac in racmanov, ki pa prav blizu ne pridejo. Še posebej, če je fotograf bolj glasne sorte, pa še v rdeči bundi.
Pa nekaj cvetlic je ostalo do lanskega leta.
Tale in njeni kompanjoni pa preženejo vse race iz Zelencev. Ampak so iz druge zgodbe.
Danes bolj na kratko, upam, da bom letos bolj priden glede objav, kot zadnja dva meseca.

Aja, pa srečno 2008 vsem!

Ljubljana ozaljšana

2007-12-16T13:46:00.000+01:00

Ljubljana je spet okrašena. Zdi se mi, da kar okusno. Morda je malo preveč vsega od Tromostovja proti mestni hiši. Pa saj je tak čas, malo kičast.

Včeraj je rahlo snežilo, tako da je bilo nemogoče delati z daljšimi osvetlitvami, brez da so snežinke padale na sprednjo lečo. Ta velikih sem se znebil v Photoshopu, kakšna manjša se pa mogoče še kje skriva.

Tale zadnja je pa z lensbabyjem. Pa iz roke ;)

München - advent, stadion, pivnica in muzej

2007-12-11T19:40:00.000+01:00

Prvi adventni vikend smo s sodelavci odšli v München, ki smo si ga zaslužili s pridnim delom preko leta.

Advent pomeni, da so na glavnem trgu že postavljene stojnice z vso mogočo novoletno kramo in seveda kuhanim vinom. Vzdušje je že povsem praznično, ljudi pa je bilo kljub delovnemu petku ogromno.

Po okrepčilu, eni izmed n variant klobas in kuhanemu vinu (za pivo je bilo zunaj vseeno premrzlo), pa na Fussball.

Pravzaprav ne čisto, kajti na tekmo Bayerna je nemogoče priti. Smo si pa ogledali Allianz Areno. Stadion je res impresiven, ko pa vidiš še vse tehnične rešitve, pa sploh.

Obisk Münchna pa ne more miniti brez piva. Obiskali smo Hofbrauhaus, ki samo v pritličju sprejme 1300 ljudi. V petek zvečer to pomeni samo eno, pravo fešto. Irharic in dirndlov je bilo kar precej. Si ne predstavljam nikogar v Ljubljani, da bi v petek zvečer oblekel narodno nošo.

Pivo seveda točijo samo v naših supercah, torej kriglah po 1l. Spiješ dva in si dober...

Sobota pa je bila namenjena obisku Deutsches Museuma, ki ga pri nas bolje poznamo kot tehnični muzej.

Ampak, ker glave in noge niso najbolje prenašale zemeljske težnosti, sem raje skočil v vesolje ;)

12. Ljubljanski maraton

2007-10-28T21:09:00.000+01:00

Jutro je bilo sivo, deževno. Ampak bil je tisti dan, ki so ga mnogi čakali celo leto. Dan za 12. Ljubljanski maraton. Iz zadovoljnih obrazov na ogrevanju je videti, kaj udeležencem pomeni ta tek.

Napetost je naraščala, povečevali pa so je The Stroj s svojim "nabijanjem" po vseh mogočih tolkalih.

Napetost je naraščala vse do trenutka, ko je ljubljanski župan dal znak za start.

Nepregledna množica tekačev se je podala na pot. Pot proti osebnemu cilju, osebni zmagi in dokazati da zmorejo.

Tale gospod si zasluži posebno omembo. Gospod Stane Konštantin je star 88 let. Danes je pretekel mali maraton. Car je, res.

Na cilju so bili vsi zmagovalci in zadovoljstvo je premagalo tudi slabo vreme.

Še zmagovalka, Tatjana Filonjuk,...

zmagovalec Aleksander Sitkovski, oba iz Ukrajine.

Danes sem prvič spremljal maraton v živo in vsa čast vsem, ki ste pretekli katerokoli razdaljo letošnje prireditve. Še mene je zamikalo, da bi prihodnje leto poskusil. Ampak desteko za začetek.

Za konec pa še delo profesionalnih fotografov. A dobijo dodatek na nevarno delo? :)

Mladički in prvi sneg

2007-10-22T20:41:00.000+02:00

Ta vikend smo dočakali prvi sneg. Za naše mladičke je bil prvi v življenju. Ga je bilo samo za vzorec, pa so vseeno imeli precej dela.

Kadar ravno ne spijo, čevlji in copati niso več varni pred njimi. So pa vsak dan bolj živahni in simpatični.

A bi se kdo igral z mano?

Pozer

Kandidata za olimpijske igre - rokoborba, grško-rimski slog.

Mi se gremo pa skrivalnice.

Sicer je mladičkov sedem, ampak nekateri se mojemu objektivu vztrajno skrivajo. Vsaj za tiste, bolj zanimive slike. Prvič sem slikal z mojim novim objektivom 70-210 f4, ki je med minoltaši znan tudi pod imenom Beercan oz. Ofenrohr. Zaenkrat samo pohvale.

Barve jeseni

2007-10-18T22:07:00.000+02:00

Žal se je barvita jesen vsaj za kak teden poslovila. Ostane pa še igranje s posnetimi fotkami v preteklih dneh. Pa kakšna objava več na blogu.

Eh, danes ne bom nič preveč razkladal. Le tri fotografije, s katerimi začenjam odkrivati Lightroom.

Uroš, kapo dol!

2007-10-09T22:44:00.000+02:00

Ob poplavah je Uroš organiziral dobrodelno akcijo zbiranja sredstev za prizadete. V soboto je akcijo zaključil, zato še enkrat čestitke za idejo in izvedbo projekta! Takih ljudi je res premalo.

Lepo pa je videti, da je še vedno dovolj tistih, ki želijo pomagati, samo da pomoč res pride do tistih, ki jo rabijo.

P.S. Stavek za naslov sem si sicer sposodil pri Olkiju, ampak menda ne bo zameril.

Enkrat morda...

2007-10-09T22:07:00.000+02:00

...objavim malo daljšo reportažo z lanskega jesenskega potepanja po Irski. Skoraj leto je že tega. Tokrat samo dve jesenski polotoka Kerry.

Irski viski je bil nekoč bolj cenjen od škotskega.

Ja, fotografije res prinašajo prijetne spomine. Tudi zato rad fotografiram.

Pasji mladički

2007-09-30T20:19:00.000+02:00

Mladi avstralski ovčarji. Stari so le dva tedna. Postali so že kar fotogenični. Pa vsak dan bodo. Bom objavil še kaj. Tokrat ne bom nič nakladal. Aja, sedem jih je. Pa danes ni vseh na fotkah.

Pomoč prizadetim v poplavah

2007-09-20T21:00:00.000+02:00

Blogerski kolega Uroš je sprožil akcijo zbiranja denarja prizadetim v poplavah. Če si bloger ali pa imaš spletno stran, lahko prilepiš reklamno pasico.

Sem pa vesel, ko vidim, da kljub norenju in vse večji odtujenosti v današnjem času še imamo občutek za pomoč ljudem v stiski.

Zakaj ne darujem preko kakšne organizacije? Spomni se raznih afer, ena je bila ravno pred kratkim fenomenalno razsojena.

Jesenska pripoved

2007-09-16T22:39:00.000+02:00

Vikend je bil kar naporen. Trgatev. Meni je to prvi znanilec jeseni. Sicer letos malo prehitro. Bo pa dolga topla jesen (upam).

Smo imeli letos novega brentača, pardon brentačko. Brez nje bi še danes nosili :)

Trgači pa pridni kot vedno.

Grozdje je lovilo še zadnje sončne žarke.

Popoldan smo že prešali. Do Martinovega bo že vino.

Sonce nad dolenjskimi griči je zašlo. Še ena trgatev je končana.

Z balonom nad Ljubljano

2007-09-14T20:03:00.000+02:00

Prvič sem letel z balonom. Na srečo se vse dogaja zelo počasi in brez naglice, tako da je čas za ogledovanje kot tudi za fotografiranje. Poleteli smo z Brda, pristali pa v Sneberjah.

Proti severu

40 m nad košaro

V zraku je bila gneča

Nad Tivolijem

Center

Ja, balonarstvo je fajn. Tale Merkurjev balon je trenutno največji pri nas. V košaro gre 24 potnikov. Pilota sem spraševal kako je z zimskimi poleti. Menda je takrat še lepše leteti, ker so vetrovi stalni in predvidljivi. Organizirajo pa zimske polete čez Alpe. Traja 4-5 ur, pa deset potnikov gre v košaro. Mene zelo vleče. Še koga?

Še sem zraven :-)

2007-09-02T21:15:00.000+02:00

Samo enostavno ni časa kaj pametnega pofotkat. Vsak dan pa pregledam "zsfb" bloge in nazadnje me je Stanetov zapis o RAW spodbudil, da ga preizkusim še sam. Že prej sem poizkušav kar v PS Elements, pa mi nekako ni sedlo. Zdaj sem pa kar Stanetu sledil, sem ravno rabil eno CF kartico, pa sem zraven dobil še C1-LE. Ko bom kaj naštudiral, pa pokažem.

Sem se pa že prijavil na Fotolov, ki ga bo vodil Olki. Verjamem, da bo odlično! A gre še kdo od vas?

No, da ne bom smo nakladal, ena fotka enega maminih psov. Na sliki je Ruby, ki bo v kratkem imela mladičke, jaz pa priložnost za fotografiranje ;)

Ujeti trenutki

2007-08-20T22:04:00.000+02:00

Bila je taka, bolj čemerna sobota. Pa kljub temu prava svetloba za fotkat ljudi. In ta trenutek je najlepše slikat Milo. Pa sem ukradel nekaj trenutkov.

Najbolj je zadovoljna v objemu svoje mamice.

Kdo je pa tisti čuden stric z eno čudno zadevo čez obraz?

Zdaj bo pa dost, dolgočasen si že.

Sač ali peka

2007-08-15T21:10:00.000+02:00

Danes je bil ravno pravi dan za piknik. In ker se mi doma valja bosanski sač, smo se hitro zmenili. Priprava sača je seveda zapleten proces. Najprej je treba najti primerno lokacijo. V našem primeru dolenjski griči, v bližini raste kulturna rastlina, ki nas je oskrbela s pijačo.

Sestavine: krompir, paradižnik, paprika, čebula, teletina, začimbe. Veliko dobre volje. Cviček, ker je ob ognju in na soncu presneto vroče.

Potem smo zakurili en večji ogenj, da smo preskrbeli dovolj žerjavice. Ker smo imeli dovolj časa, oglja nismo uporabili.

Med čakanjem na žerjavico pa je bila priprava sestavin za v "tepsijo". Po lupljenju krompirja (vsi prsti so ostali nepoškodovani), rezanju zelenjave in pripravi mesa, je zadeva izgledala takole:

In potem se je peklo. In peklo. Vmes je potrebno kontroliratri temperaturo, da se zadeva enakomerno peče. Na vročem avgustovskem soncu, je podobno delu v plavžu. Ampak k sreči je blizu zidanica in kozarec cvička:)
Po dobri uri in nestrpnem pričakovanju pa je na mizo priromala polna tepsija, ki se je v trenutku spraznila.

Za mizo pa je nekaj deset minut vladal nenavaden molk, ki so ga prekinjali le vzdihi zadovoljstva.

Za pripravo sača je treba imeti dovolj časa. Vsaj tri ure, da je pečeno. Še bolje pa cel dan, saj to ni le kuhanje, ampak je vmes veliko časa tudi za prijeten pomenek, za katerega nam danes večkrat zmanjka časa.

Pa dober tek!

P.S. Nekaj fotk je posnetih z Lensbaby objektivom.

P.P.S. Kako pa kaj kaže z blogerskim piknikom?

Švica V

2007-08-12T20:12:00.000+02:00

Luzern, Zurich, Liechtenstein

Zadnji del poti je bil bolj urban. Luzern leži ob jezeru Vierwaldstattersee, ki se razteza preko štirih kantonov. Pokrajina tu je precej gričevnata, na jugu pa se počasi vzpenjajo Alpe. Gozdov je na pretek, v času najinega potepanja, pa je bilo tudi deževno.
Luzern je zrasel na križišču trgovskih poti preko Alp in to se vidi na vsakem koraku. Mesto je bogato, z velikimi srednjeveškimi hišami, pa pri tradicionalni hrani se to najlepše vidi. Če je v alpskem delu tradicionalna jed Roesti (nariban krompir z raznimi dodatki - slanina, jajca, kakšna goba), so tu jedi bolj prefinjene, veliko so se posvečali tudi izgledu.
Toda glavna znamenitost so mostovi. Dva sta še posebej znamenita. Oba sta lesena in pokrita. Tam sta že od srednjega veka, nespremenjena. No ja, Kapellbruecke je leta 1993 zaradi nemarno odvžene cigarete zgorel. Pa so ga vestni Švicarji obnovili tako, da se skoraj ne vidi, da je del mostu star šele 14 let.

Zgoraj Spreuerbruecke, spodaj Kapellbruecke.

Mesto je prijetno, sprehod po ulicah ti vsakič razkrije kaj novega, zato sva si ga izbrala za bazo do konca dopusta. Malo je motil le dež, ki ns je močil vsako popoldne. Nad mestom se pne dvatisočak Mt. Pilatus, na katerega je speljana zobata železnica. Nedaleč stran pa je gora Titlis, pod katero je Engelberg, znan skakalni center.

Zadnji cilj letošnjega popotovanje je bil Zurich. Po vseh doživetjih, ki sva jih do tedaj že imela za seboj, je bil kar malo razočaranje. Mesto je precej uradniško, pa saj je bančna prestolnica. Verjetno pa mu delava krivico, ob kakšni drugi priložnosti bo morda drugače.

Seveda pa mesto ni brez svojih znamenitosti. Ena tistih stvari, ki so obvezne za ogled, so vitraži Marca Chagalla v cerkvi Fraumuenster.
Ker je poletje, sveda ne gre brez kopanja. Vsa jezera v Švici so primerna za kopanje, enako pa velja za reko Lunmat, ki teče skozi Zurich in se izliva v jezero. Spodaj je Frauenbad, kopališče v katerega imajo vstop samo ženske in otroci. V sodobnem čsu so to malo prilagodili in zvečer v bar poleg kopališča spustijo 150 moških. Obratna različica pa je više ob reki.Tole ravno ni znamenitost, morda pa še postane. :)
Na jezeru seveda ne manjkajo labodi...
takšni in drugačni. Ima pa spodnji verjetno precej debelo denarnico.

Če je človek v Švici, je skoraj obvezen še ogled Liechtensteina. Državica, ki je carinsko in monetarno vezana na Švico, je dolga 25 km in široka 6 km. Prebivalcev je 34.000, v njej pa zaradi davčnih ugodnosti registriranih kar 75.000 podjetij. Država pa se imenuje po lastnikih, knezih Liechtenstein. Turistov je tu kar veliko, saj na hitro dodaš še eno kljukico ob obiskanih državah.
Tu se je najino potovanje končalo. Kaj naj zapišem za konec? Kakor sva pričakovala kaj naju čaka, tako sva bila tudi dan za dnem presenečena nad kraji, ki sva jih odkrivala. Prepričan sem, da se bova v Švico še vrnila. Dežela je urejena, niti ne predraga, nudi neskončne možnosti aktivnih počitnic. Ljudje so prijazni, vsaj tisti ki delajo v turizmu. Za zaključek naj napišem samo:

Švica, nasvidenje!

Konec.

Švica IV

2007-08-10T21:34:00.000+02:00

Bern in Jungfrau region

Vprašanje...Katero je glavno mesto Švice? Ženeva...ne, je najbolj svetovljansko mesto in sedež mnogih mednarodnih organizacij. Zurich..tudi ne. Je "le" bančno središče, največje švicarsko mesto in ima četrto največjo borzo na svetu.
Odgovor... Glavno mesto je Bern. Zakaj? Ker so se leta 1848 po šestindvajsetdnevni državljanski vojni tako dogovorili nemški in francoski Švicarji - da ne bi bil kdo užaljen.

Staro mestno središče je uvrščeno v Unescovo svetovno dediščino. Leži na podobnem polotoku kot naše Novo mesto.

Eden najznamenitejših prebivalcev Berna je bil Albert Einstein, ki naj bi prav tukaj dobil navdih za relativnostno teorijo. Navdih pa naj bi mu dala mestna stolpna ura, Zytglogge (Zeitglockenturm v knjižni nemščini).Ker je mesto na polotoku, je preko reke seveda množica mostov. Tale je včasih vodil do glavnega vhoda v mesto. V reki se najbolj junaški tudi kopajo.

Sprehod po ulicah središča je prijeten, saj so umaknili promet iz mesta.Mestni trg pred parlamentom (ga ni na sliki, ker ga obnavljajo, pa je oblečen v lepe zelene obleke :)) krasi vodomet, ki je v vročih dneh služil kot prijetna osvežitev za odrasle in otroke. Vodomet škropi kar iz tlaka v različnih časovnih intervalih, otroci pa se zabavajo v neskončnost.

V Bernu je sestra sedla na vlak in odšla domov, midva pa nazaj v Alpe. Cilj je bil Interlaken, izhodišče za dostop do samega osrčja Alp. Tvorijo ga gore Eiger, Moench in Jungfrau (Velikan, Menih in Devica).
V teh krajih se je začel turizem, kot ga poznamo danes. Že leta 1894 so pričeli z gradnjo zobate železnice, ki so jo načrtovali na vrh Jugfraua. Gradnja je trajala 16 let in leta 1912 so jo zaključili na sedlu Jungfraujoch med Moenchom in Jugfrauom.

Danes je to svetovna atrakcija, ki je skupaj s celo regijo uvrščena na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine. Vožnja iz Interlakna (540m) do Jungfraujocha (3454m nad morjem) traja dve uri in četrt, povratna karta pa stane 120 EUR. Ampak je vredno vsakega eura. Najprej gre seveda bolj po ravnem. V Lauterbrunnenu je potrebno prvič zamenjati vlak, tisti ki so namenjeni v Wengen pa morajo najkasneje tu pustiti svoj avto.
Ta vlak nas je preko neverjetnih vzponov pripeljal na 2060m, na Kleine Scheidegg, kjer je start slavnega smuka. Tu pa se še drugič presedš in začne se prva avantura. Do 2320m gre še "po zemlji", nato pa železnica vstopi v severno steno Eigerja in ne izstopi več vse do vrha.
V podzemlju sta dve postaji, kjer vlak ustavi za pet minut. Ena je Eigerwand, Eigerjeva stena, kjer gledaš iz stene v doline pod seboj.
Druga pa je Eismeer, Ledeno morje, kjer pogled občuduje največji evropski dolinski ledenik Aletsch.
Na vrhu je pravo podzemeljsko mesto. Restavracije, trgovine, ledena votlina. Seveda pa je možen tudi izhod ven. Na eni strani preko severnega ostenja pogled omahne v globino proti Kleine Scheideggu, na drugi strani pa je ledenik Aletsch. Po njem je možen sprehod do koče Moench na višini 3650m. Na tej višini pa je vsak korak težji kot v dolini. Pot, za katero bi nižje doli porabil slabe pol urice, se je tukaj razvlekla na eno uro. Pa še lačna sva bila neprestano.
Nad postajo je znanstvena opazovalna postaja Sphinx, ki je nasajena na samo konico gore in z nje so vrtogalvi razgledi. Kakšna je narava tam gori, pa naj govorijo slike.

Na vrhu je največ Indijcev, Japoncev in Američanov. Vendar se večina zadržuje v notranjosti ali 50 m od vhodov. Evropejci pa se podamo tudi na kakšen pohod.

Sam Jugfraujoch je fenomenalen, vendar pa je tudi širše področje izjemno zanimivo za planinarjenje. Sem se bova še vrnila in ostala daljši čas. Možnosti za planinarjenje, gorsko kolesarjenje je ogromno. Za vzpone na vrhove ali prečenje ledenikov pa je obvezno najeti gorskega vodnika. Obstaja poletna karta za cel sistem gondol, avtobusov in zobatih železnic v regiji, ki stane 150EUR za šest dni. Ni pa vključen vlak na Jungfraujoch (samo zadnji del iz Kleine Scheidegga), za katerega moraš doplačati.

Čeprav je bilo tukaj izjemno lepo, sva morala naprej.

se nadaljuje...

Švica III

2007-08-03T22:47:00.000+02:00

Zermatt, Sion, Ženevsko jezero

Pa se je zgodil. Prvi vrhunec našega potovanja. Slovenci se očitno najbolje počutimo v hribih. No, v tem primeru so to seveda gore. In tu gre še za eno prav posebno. Matterhorn. Saj ne, da imam kakšno željo splezat tja gor. Ampak pohajat tam okrog in ga občudovat...veličasten je.

Ampak najprej je bilo treba priti v Zermatt. Ta vas je dostopna samo z vlakom. Avtomobilom je vstop prepovedan, po mestu pa vozijo samo električni tovornjački. Vlak je seveda zobata železnica, ki je v Švici speljana na skoraj vsak hrib.

Zermatt je od turizma odvisen že odakr turizem sploh obstaja in to se še kako vidi. Ohranil je videz alpske vasice izpred sto in več let, obenem pa je urejen in čist. Zaradi njegove slave pa seveda ne manjkajo nam "ljubi" turisti Američani, polni sebe, Japonci s kilogrami fotografske opreme okrog vratov, vmes pa se najdejo še ta pravi alpinisti.

Iz Zermatta se z zobato železnico, ki občasno premaguje neverjetne naklone, lahko odpelješ na Gornergratt (3000m), kjer se ti odprejo razgledi na najvišje švicarske vrhove. Iz Zermatta je peš do tja gor cca. 5 ur, v obratni smeri pa tri, pa smo šli peš raje dol. Fotke na žalost ne morejo prikazati vsega, kar tam gor doživiš in vidiš.

Med vožnjo se odpirajo prečudoviti razgledi.Ledenik Gorner, Mote Rosa, Castor in Pollux.

Hotel in postaja Gornegratt.

Zermatt je sigurno eden od krajev, kamor se bo potrebno vrniti. Pozimi ali poleti. Možnosti za poletno planinarjenje so skoraj neskončne.

Potovanje po Švici je moralo iti naprej. Naslednji cilj je bilo Ženevsko jezero. Še prej pa smo se ustavili v Sionu, glavnem mestu kantona Wallis/Valais. Mesto je francosko govoreče, kanton pa je razdeljen na nemški in francoski del. Nad mestom sta dve utrdbi, vse naokrog pa vinogradi. V dolini Rhone pridelajo največ vina v Švici. Nad vinogradi pa štiritisočaki.
Za obalo Ženevskega jezera pravijo, da je švicarska riviera, najbolj znani turistični mesti pa sta Motreux in Vevey. V slednjega je zahajal že Charlie Chaplin, v njem pa je sedež Nestleja, prehrambenega giganta. V Montreuxu je bil ravno znani jazz festival in zaradi gneče in nezanimanja za jazz smo ga preskočili. Je bilo pa v Veveyu bolj zanimivo. V času sobotne tržnice je bila predstavitev lokalnih vinarjev, godba, ulični glasbeniki, ljudi pa se je kar trlo.

Degustacija. Za 5 frankov prazen kozarec, potem pa degustiraj kolikor hočeš.
Ne vem, če je tale kaj pihal :D

Ženeva je kozmopolitsko mesto, kjer živi le še 40% Švicarjev. V mestu smo preživeli prijeten sobotni večer in in če ga ne bi obkrožale Alpe, bi se počutil kot na morju. Najatraktivnejši mestni simbol je vodomet Jet d'Eau, vodni curek, ki brizga z 200km/h.

V Lausanne je sedež Mednarodenega olimpijskega komiteja, za športne navdušence pa Olimpijski muzej. Dekleti sta dan raje preživeli ob vodi, jaz pa sem pogledal vanj. Predstavljeni so olimpijski športi, vse Olimpijske igre, bakle, maskote. Če je dan vroč, se je včasih prav prijetno smukati med muzejskimi policami.

se nadaljuje...

Švica II

2007-07-29T22:33:00.000+02:00

Čez alpske prelaze

Da človek pride iz Italije v Nemčijo ali Francijo ima že od pamtiveka en visok problem. Imenuje se Alpe. No dandanes so si Švicarji, Italijani, Avstrijci in Francozi vse to olajšali z vrtanjem predorov in Alpe so že precej podobne ementalcu. Toda tuneli so za tiste, ki se jim mudi. In mi trije smo jo usekali čez Alpe. Da prideš iz Ticina v Wallis (Valais), je treba vsaj čez dva prelaza.
Prvi je St. Gotthard, tunel pod njim pa je eden od najbolj obremenjenih (verjetno prav sedaj stojijo turisti v kilometrskih kolonah pred njim), pred nekaj leti je bila v njem huda prometna nesreča.
Vreme še ni bilo najbolj prijazno, na vrhu je bilo bolj podobno zimi kot poletju. Ampak se nismo dali. Občasno so se iz oblakov in meglic prikazali prvi veličastni vrhovi Alp in lahko smo si obetali, da bo potovanje po Švici čisti užitek.

Če se od tu odpelješ le še navzdol, prideš v švicarske prakantone Uri, Schwyz in Obwalden, ki so ustanovili Švicarsko konfederacijo. Mimogrede, če ste se spraševali kaj pomeni CH na švicarskih avtomobilih, CH je okrajšava latinskega imena Confederatio Helvetica, da se nobeno od štirih jezikovnih področij ne čuti zapostavljeno.

No, mi smo seveda nameravali v samo srce Alp, v kanton Wallis. In smo morali preko še enega prelaza, prelaza Furka.

Počasi se nas je usmililo tudi vreme in počasi smo dojemali veličino vseh teh prelazov.Tale čokolade ni zavijal v folijo, ampak se je pustil razvajati od turistov.Na Furko vozi tudi zobata železnica, ki pa je danes le še turistična atrakcija, saj je nižje v dolini železniški tumel. Tale hlapon prevaža predvsem Američane.

Iz Furke je šlo tja kamor smo bili namenjeni le še navzdol, ampak, ker smo bili ravno tam, smo skočili še na bližnji prelaz Grimsel. Tam so nas čakale prave zimske razmere, saj je sneg padal še prejšnjo noč. Ne vem, ali sta tale dva bila tam od prejšnje noči?Tale razgled je nazaj na prelaz Furka.

Mi smo se vrnili nazaj in se odpeljali proti Zermattu, ki pa si zasluži svojo zgodbo.

Preden končam, še nekaj stavkov o proračunu. Vsakodnevni stroški, presentljivo niti niso tako visoki. Cestnino plačaš ob vstopu v Švico in letna vinjeta stane 26 EUR, vključno z vsemi tuneli. Bencin je cenejši kot v Sloveniji za en do dva centa. Cene hrane v trgovinah so malce višje kot pri nas, vendar na nivoju Avstrije. Kampiranje za dva, z avtom in večjim šotorom je 25 - 30 EUR. Mimogrede, v vseh kampih dobiš svojo parcelo, ki je poraščena s travo, klinov ni treba zabijati z macolo. Čisti luksuz. Občutno višje pa so cene v restavracijah. Večerja tradicionalne hrane (glavna jed, solata, sladica , pol litra vina in vode) je cca 45-50 EUR na osebo, kepica sladoleda pa 2 EUR.

Druga zgodba pa so cene različnih prevoznih sredstev na vrh hribov. Pa o tem naslednjič, ko to pride na vrsto.

Se nadaljuje...

Švica - prvič

2007-07-26T22:30:00.000+02:00

Do tja in še malo naprej

Letos sva se odločila, da jo mahneva v Švico. Napakirala sva kamp opremo, cunje za vse mogoče vremenske razmere in malo nepričakovano še mojo mlajšo sestro. In smo šli.

Preko Ziljske doline in Južne Tirolske smo se prebili do tja. Malo daljši postanek smo si privoščili samo tik pred švicarsko mejo v vasici Glurns.
Prvi cilj je bil St. Moritz, znamenito smučarsko središče. Na žalost pa je poleti ali vsaj v začetku julija popolnoma prazno in dolgočasno. Pa še deževalo je. Menda bo treba tja pozimi, da srečam koga iz rumenih časopisov in da preverim, če so smučarski tereni res tako dobri kot pravijo.
Zaradi dežja in slabe napovedi smo izvedli pobeg v edini italijanski kanton, Ticino. Ta najjužnejši del Švice ima že mediteransko klimo, na jugu pa si z Italijo deli jezero Maggiore. Ampak počasi, najprej je bilo treba preko Alp - prelaz San Bernardino. Pa to ni tisti s psi Bernardinci. Preko celega prelaza nas je pral dež, na vrhu pa 8 stopinj.
Bellinzona je mesto gradov in je uvrščeno na seznam Unescove dediščine. Eden od gradov je na skali v samem središču mesta in je tudi najatraktivnejši. Druga dva pa sta na pobočju nad mestom. Mesto je po švicarsko urejeno in precej mirno, vseeno pa se čuti italijanski temperamet. Mogoče bi bil pravi izraz za prebivalce "obrzdani Italijani".
Kljub temu pa večno ne gre ostati tukaj, prava Švica so vendar Alpe. Vreme tam se je izboljšalo, mi pa smo pospravili šotor in vžgali avto.

Se nadaljuje...

Vaje v kadriranju

2007-06-17T21:00:00.000+02:00

Sem se pozkusil v kadriranju portreta. Tale fotka je sicer nastala že kakšen mesec nazaj, ampak danes sem se pa lotil obdelave.
Pa nisem čisto prepričan kako bi bilo prav.

Mogoče tale zadnja, še najbolj poudari izraz. Kaj pa vem. Se bo treba še učiti...

P.S. kaj pa čb obdelava?

Mila

2007-06-13T21:01:00.000+02:00

Mila je moja nečakinja. Včeraj je dopolnila svoj prvi mesec življenja. Naj ti bo lepo!

Športne igre

2007-05-30T20:41:00.001+02:00

Smo imeli športne igre. Kar nekaj različnih športov, precej ekip. Ker pa ne moreš biti povsod naenkrat, pa samo fuzbal. Naša enota ni imela nogometne ekipe (?!) pa smo tisti, ki smo prišli navijat, posvojili južne trge.

Prosti strel

Priprave na podajo

Strel

Obrambni

Dribler

Napadalec

Joker iz klopi

Dribling

Še en

To ni utrujenost, koncentrirajo se za mali finale ;))

Na koncu so ta rumeni osvojili tretje mesto. Saj so bili dobri, ampak temperament je pa iz bivše prve lige. Daš dva gola, vodiš po četrt tekme in čakaš na konec. Ampak je problem, če nasprotnik ne popušča. Pol pa na koncu švicaš in se matraš.

Za konec pa še dekleta pri odbojki na mivki. Da ne bodo samo prešvicani dedci.

Beograđanka

Tile dve sta pa naši.

Tole tekmo so zmagale ta bele.

Za tiste z več izkušnjami športne fotografije, dejte kakšno kritiko.

Bitka na Neretvi

2007-05-27T21:09:00.000+02:00

Dan D, 19 maj. Čas za bitko, Bitko na Neretvi.

Dan je bil turoben, zjutraj nihče ni bil pripravljen na borbo. Vendar, "što se mora nije teško". Po okrepčilu in šilcu "domaće šljive" smo se stlačili v bojna oblačila in odšli negotovi usodi naproti. Tik pred začetkom so nas opremili še z bojno opremo. Vladala je napetost. Nekateri smo že vedeli kaj nas čaka, drugi so bili prvič.
Tik pred odhodom v boj s sovragom smo poslušali še zadnja navodila...
in imeli suho vajo.
Na začetku je šlo gladko, vendar je sovražnik postajal vse bolj divji.
Ujeli so nas v past, daleč naokrog nikogar...
Struga je na tem mestu široka le 2.5m, globoka cca 20m. Hrabro smo se spustili skozi.
Še zadnji prihajajo iz boja. Za zdaj, smo šele na pol.
Sovrag nam je pustil malo zadihati, a ne za dolgo.

Čakala nas je najhujša prepreka. Tukaj pade največ žrtev, tile so šli pogumno v boj....
in preživeli...
Preden smo divjega sovraga premagali nam je pripravil še zadnje presenečenje.

Utrujeni, a nasmejani smo se prepustili ukročeni reki, veslal je le še kapetan.
Po hudi borbi je bilo treba obnoviti moči. Najbolj je v hladnem dnevu dišala juhica, kaj je tista zlato rumena tekočina in tista brezbarvna v majhnih kozarčkih pa nimam pojma ;)).
Da smo se pogreli še kolo. Bila so vsa mogoča leskovačko, hercegovsko,... samo da je fešta.
Na koncu so najboljši dobili še zaslužene nagrade. Feštalo se je pa še dolgo v noč.

Še skupinska za konec.
Tako. Tale rafting je bil v zgornjem toku reke Neretve nad mestom Konjic. Narava je fantastična, čista divjina. Voda je pitna vse do Konjica. Je precej mrzla, neopren je nuja in smo ga dobili od agencije. Ne dobiš pa neoprenskih čevljev, zato podplati trpijo. Ampak se splača.

Slike na vodi so narejene s kompaktom v Aquapac vrečki. Vrečka drži, preizkušeno. Dvakrat nas je čisto zalilo.

Povabili so me sodelavci iz naše sarajevske firme. Hvala momci, bilo je super.

Voajer

2007-05-13T00:07:00.000+02:00

Nič hudega sluteč sem sredi sončnega dopoldneva hodil po vrtu. Pa ju zagledam. Onegavita se kar vsem na očeh! Ne bodi ga len, grem po fotoaparat, mogoče mi rata kakšna za v Di...kt.

Jah, pa sta bile samo dve pikapolonici. No, najbrže je bil eden pikapolonček.
Najprej na listu, tako da sem lahko udobno pritiskal na sprožilec.

Potem sta zamenjala lokacijo, ampak še vedno vsem na očeh.

Očitno sta me potem opazila in odšla na spodnjo stran lista. Jaz pa med veje, pa še po fleš. Res so tečni tile paparaci.
He, he. Pa nisem bil edini voajer. Pikapolonce je opazoval še en hrošček. Je bil še malo bolj neuvideven od mene.

Hja, s temle makro fotkanjem sem se dokončno prepričal, da je moja Minolta ena krasna kamera. Makro fleša sploh ne rabim, saj je že v bodyju vgrajena wireless funkcija za zunanji fleš. Tako da sem le eksperimentiral z manual načinom, fleš pa držal kar v roki.

Pa senzor moram očistit. Sem fotkal na f/36. Potem pa v PS "healing brush".

Ene par vremenskih

2007-05-09T23:02:00.000+02:00

V nedeljo je po dopoldanskem dežju na Dolenjsko posijalo sonce. Skočil sem na bližnji hrib, da bi končno posnel kakšno pošteno panoramo. Pa ni bilo preveč čisto ozračje. Tako da panorame niso bogve kaj. Moram najti boljšo lokacijo, pa prej vstat. Ena dolenjska pokrajina za pokušino pa vseeno.Malo kasneje pa se je že spet pripravljalo k nevihti.
Kaj pa vem, sam nisem preveč zadovoljen s tole fotko. Kaj pa vi mislite?

No, tolk, da me ne pozabite;) Do drugič.

na sprehod s "pokvarjenim" objektivom

2007-05-03T10:30:00.000+02:00

Na sprehod z družinskim krdelom sem tokrat vzel samo en objektiv. Tistega ta "pokvarjenega" - lensbaby, namreč. Če je pokvarjen me vpraša vsak, ki ga vidi prvič. Sledi pojasnjevanje, da je to tak nenavaden objektiv in da ni čisto nič pokvarjen. Meni pa je vedno bolj všeč. Ko se enkrat naučiš ravnati z njim, postane fotografiranje zanimivo in kreativno. Omejen si z goriščnico, več ali manj še z zaslonko, ker se ti je ne ljubi menjati za vsak posnetek. Ostane le še drugačen pogled na znane motive.

Chip

Ruby

Chip in Ruby, več o avstralskih ovčarjih pa tukaj.

Makro igračkanje

2007-04-24T19:42:00.000+02:00

Par dni sem se na vrtu igračkal z makro predlečo Raynox DCR250. Spoznal sem, da je makro zelo posebna "obrt", ki zahteva natančnost in potrpežljivost. Zato na sliki ni še nobenih žužkov (pa tudi zato, ker sem nekje prebral, da jih je najbolje slikati zgodaj zjutraj, ko je še hladno, meni pa se ne da vstat. :D)
Vaših nasvetov in kritik bom pa vesel.

Prvi zapis - ZOO Zagreb

2007-04-16T19:58:00.000+02:00

Kar nekaj časa sem se pripravljal, da začnem tale blog. Saj pravijo, da je vsak začetek težak. No, pa dosti nakladanja.

Že nekaj časa sem se odpravljal v zagrebški živalski vrt. Baje je lep. Na velikonočni ponedeljek mi je le uspelo. Pobral sem še prijatelje in smo šli. Živalski vrt je res lepo urejen, po mojem mnenju lepše kot ljubljanski. Pa o tem ne bi. Raje nekaj fotk.

Ker je bil topel pomladni dan, so gospod lev seveda spali. Tam sem vztrajal kar nekaj časa, pa ni niti mignil.
Gospa so mu pri tem najprej pomagali,kasneje pa se je bilo treba malček urediti.Za medveda pa sploh nisem prepričan, da je živ. ;-)Ris je dremuckal v senčki. Vsi pa le niso spali...
Gibon in makaki sta imela vse pod kontrolo.Pod njima je ful dogajalo. Merkati so se sončiliŠefe je stal najvišje in bil najlepši sploh.Raja pa na plaži.Še ena skupinska. Sami pozerji.Homo sapiens. Odrasli osebki so baje nevarni. Ampak tale ni. :-))
Tako za prvič toliko. V živalskem vrtu je seveda videti še precej več, pa o tem kdaj drugič. Bom šel kmalu spet pogledat. Definitivno.