Bila je taka, bolj čemerna sobota. Pa kljub temu prava svetloba za fotkat ljudi. In ta trenutek je najlepše slikat Milo. Pa sem ukradel nekaj trenutkov.
Najbolj je zadovoljna v objemu svoje mamice.
Kdo je pa tisti čuden stric z eno čudno zadevo čez obraz?
Zdaj bo pa dost, dolgočasen si že.
Danes je bil ravno pravi dan za piknik. In ker se mi doma valja bosanski sač, smo se hitro zmenili. Priprava sača je seveda zapleten proces. Najprej je treba najti primerno lokacijo. V našem primeru dolenjski griči, v bližini raste kulturna rastlina, ki nas je oskrbela s pijačo.
Sestavine: krompir, paradižnik, paprika, čebula, teletina, začimbe. Veliko dobre volje. Cviček, ker je ob ognju in na soncu presneto vroče.
Potem smo zakurili en večji ogenj, da smo preskrbeli dovolj žerjavice. Ker smo imeli dovolj časa, oglja nismo uporabili.
Med čakanjem na žerjavico pa je bila priprava sestavin za v "tepsijo". Po lupljenju krompirja (vsi prsti so ostali nepoškodovani), rezanju zelenjave in pripravi mesa, je zadeva izgledala takole:
In potem se je peklo. In peklo. Vmes je potrebno kontroliratri temperaturo, da se zadeva enakomerno peče. Na vročem avgustovskem soncu, je podobno delu v plavžu. Ampak k sreči je blizu zidanica in kozarec cvička:)
Po dobri uri in nestrpnem pričakovanju pa je na mizo priromala polna tepsija, ki se je v trenutku spraznila.
Za mizo pa je nekaj deset minut vladal nenavaden molk, ki so ga prekinjali le vzdihi zadovoljstva.
Za pripravo sača je treba imeti dovolj časa. Vsaj tri ure, da je pečeno. Še bolje pa cel dan, saj to ni le kuhanje, ampak je vmes veliko časa tudi za prijeten pomenek, za katerega nam danes večkrat zmanjka časa.
Pa dober tek!
P.S. Nekaj fotk je posnetih z Lensbaby objektivom.
P.P.S. Kako pa kaj kaže z blogerskim piknikom?
Zadnji del poti je bil bolj urban. Luzern leži ob jezeru Vierwaldstattersee, ki se razteza preko štirih kantonov. Pokrajina tu je precej gričevnata, na jugu pa se počasi vzpenjajo Alpe. Gozdov je na pretek, v času najinega potepanja, pa je bilo tudi deževno.
Luzern je zrasel na križišču trgovskih poti preko Alp in to se vidi na vsakem koraku. Mesto je bogato, z velikimi srednjeveškimi hišami, pa pri tradicionalni hrani se to najlepše vidi. Če je v alpskem delu tradicionalna jed Roesti (nariban krompir z raznimi dodatki - slanina, jajca, kakšna goba), so tu jedi bolj prefinjene, veliko so se posvečali tudi izgledu.
Toda glavna znamenitost so mostovi. Dva sta še posebej znamenita. Oba sta lesena in pokrita. Tam sta že od srednjega veka, nespremenjena. No ja, Kapellbruecke je leta 1993 zaradi nemarno odvžene cigarete zgorel. Pa so ga vestni Švicarji obnovili tako, da se skoraj ne vidi, da je del mostu star šele 14 let.
Zgoraj Spreuerbruecke, spodaj Kapellbruecke.
Mesto je prijetno, sprehod po ulicah ti vsakič razkrije kaj novega, zato sva si ga izbrala za bazo do konca dopusta. Malo je motil le dež, ki ns je močil vsako popoldne. Nad mestom se pne dvatisočak Mt. Pilatus, na katerega je speljana zobata železnica. Nedaleč stran pa je gora Titlis, pod katero je Engelberg, znan skakalni center.
Seveda pa mesto ni brez svojih znamenitosti. Ena tistih stvari, ki so obvezne za ogled, so vitraži Marca Chagalla v cerkvi Fraumuenster.
Ker je poletje, sveda ne gre brez kopanja. Vsa jezera v Švici so primerna za kopanje, enako pa velja za reko Lunmat, ki teče skozi Zurich in se izliva v jezero. Spodaj je Frauenbad, kopališče v katerega imajo vstop samo ženske in otroci. V sodobnem čsu so to malo prilagodili in zvečer v bar poleg kopališča spustijo 150 moških. Obratna različica pa je više ob reki.
Tole ravno ni znamenitost, morda pa še postane. :)
Na jezeru seveda ne manjkajo labodi...
takšni in drugačni. Ima pa spodnji verjetno precej debelo denarnico.
Tu se je najino potovanje končalo. Kaj naj zapišem za konec? Kakor sva pričakovala kaj naju čaka, tako sva bila tudi dan za dnem presenečena nad kraji, ki sva jih odkrivala. Prepričan sem, da se bova v Švico še vrnila. Dežela je urejena, niti ne predraga, nudi neskončne možnosti aktivnih počitnic. Ljudje so prijazni, vsaj tisti ki delajo v turizmu. Za zaključek naj napišem samo:
Odgovor... Glavno mesto je Bern. Zakaj? Ker so se leta 1848 po šestindvajsetdnevni državljanski vojni tako dogovorili nemški in francoski Švicarji - da ne bi bil kdo užaljen.
Eden najznamenitejših prebivalcev Berna je bil Albert Einstein, ki naj bi prav tukaj dobil navdih za relativnostno teorijo. Navdih pa naj bi mu dala mestna stolpna ura, Zytglogge (Zeitglockenturm v knjižni nemščini).
Ker je mesto na polotoku, je preko reke seveda množica mostov. Tale je včasih vodil do glavnega vhoda v mesto. V reki se najbolj junaški tudi kopajo.
Sprehod po ulicah središča je prijeten, saj so umaknili promet iz mesta.
Mestni trg pred parlamentom (ga ni na sliki, ker ga obnavljajo, pa je oblečen v lepe zelene obleke :)) krasi vodomet, ki je v vročih dneh služil kot prijetna osvežitev za odrasle in otroke. Vodomet škropi kar iz tlaka v različnih časovnih intervalih, otroci pa se zabavajo v neskončnost.
V teh krajih se je začel turizem, kot ga poznamo danes. Že leta 1894 so pričeli z gradnjo zobate železnice, ki so jo načrtovali na vrh Jugfraua. Gradnja je trajala 16 let in leta 1912 so jo zaključili na sedlu Jungfraujoch med Moenchom in Jugfrauom.
Ta vlak nas je preko neverjetnih vzponov pripeljal na 2060m, na Kleine Scheidegg, kjer je start slavnega smuka. Tu pa se še drugič presedš in začne se prva avantura. Do 2320m gre še "po zemlji", nato pa železnica vstopi v severno steno Eigerja in ne izstopi več vse do vrha.
V podzemlju sta dve postaji, kjer vlak ustavi za pet minut. Ena je Eigerwand, Eigerjeva stena, kjer gledaš iz stene v doline pod seboj.
Druga pa je Eismeer, Ledeno morje, kjer pogled občuduje največji evropski dolinski ledenik Aletsch.
Na vrhu je pravo podzemeljsko mesto. Restavracije, trgovine, ledena votlina. Seveda pa je možen tudi izhod ven. Na eni strani preko severnega ostenja pogled omahne v globino proti Kleine Scheideggu, na drugi strani pa je ledenik Aletsch. Po njem je možen sprehod do koče Moench na višini 3650m. Na tej višini pa je vsak korak težji kot v dolini. Pot, za katero bi nižje doli porabil slabe pol urice, se je tukaj razvlekla na eno uro. Pa še lačna sva bila neprestano.
Nad postajo je znanstvena opazovalna postaja Sphinx, ki je nasajena na samo konico gore in z nje so vrtogalvi razgledi. Kakšna je narava tam gori, pa naj govorijo slike.
Na vrhu je največ Indijcev, Japoncev in Američanov. Vendar se večina zadržuje v notranjosti ali 50 m od vhodov. Evropejci pa se podamo tudi na kakšen pohod.
