Risanje s svetlobo.

Dan D, 19 maj. Čas za bitko, Bitko na Neretvi.

Dan je bil turoben, zjutraj nihče ni bil pripravljen na borbo. Vendar, "što se mora nije teško". Po okrepčilu in šilcu "domaće šljive" smo se stlačili v bojna oblačila in odšli negotovi usodi naproti. Tik pred začetkom so nas opremili še z bojno opremo. Vladala je napetost. Nekateri smo že vedeli kaj nas čaka, drugi so bili prvič.
Tik pred odhodom v boj s sovragom smo poslušali še zadnja navodila...
in imeli suho vajo.
Na začetku je šlo gladko, vendar je sovražnik postajal vse bolj divji.
Ujeli so nas v past, daleč naokrog nikogar...
Struga je na tem mestu široka le 2.5m, globoka cca 20m. Hrabro smo se spustili skozi.
Še zadnji prihajajo iz boja. Za zdaj, smo šele na pol.
Sovrag nam je pustil malo zadihati, a ne za dolgo.

Čakala nas je najhujša prepreka. Tukaj pade največ žrtev, tile so šli pogumno v boj....
in preživeli...
Preden smo divjega sovraga premagali nam je pripravil še zadnje presenečenje.

Utrujeni, a nasmejani smo se prepustili ukročeni reki, veslal je le še kapetan.
Po hudi borbi je bilo treba obnoviti moči. Najbolj je v hladnem dnevu dišala juhica, kaj je tista zlato rumena tekočina in tista brezbarvna v majhnih kozarčkih pa nimam pojma ;)).
Da smo se pogreli še kolo. Bila so vsa mogoča leskovačko, hercegovsko,... samo da je fešta.
Na koncu so najboljši dobili še zaslužene nagrade. Feštalo se je pa še dolgo v noč.

Še skupinska za konec.
Tako. Tale rafting je bil v zgornjem toku reke Neretve nad mestom Konjic. Narava je fantastična, čista divjina. Voda je pitna vse do Konjica. Je precej mrzla, neopren je nuja in smo ga dobili od agencije. Ne dobiš pa neoprenskih čevljev, zato podplati trpijo. Ampak se splača.

Slike na vodi so narejene s kompaktom v Aquapac vrečki. Vrečka drži, preizkušeno. Dvakrat nas je čisto zalilo.

Povabili so me sodelavci iz naše sarajevske firme. Hvala momci, bilo je super.