Čez alpske prelaze
Da človek pride iz Italije v Nemčijo ali Francijo ima že od pamtiveka en visok problem. Imenuje se Alpe. No dandanes so si Švicarji, Italijani, Avstrijci in Francozi vse to olajšali z vrtanjem predorov in Alpe so že precej podobne ementalcu. Toda tuneli so za tiste, ki se jim mudi. In mi trije smo jo usekali čez Alpe. Da prideš iz Ticina v Wallis (Valais), je treba vsaj čez dva prelaza.
Prvi je St. Gotthard, tunel pod njim pa je eden od najbolj obremenjenih (verjetno prav sedaj stojijo turisti v kilometrskih kolonah pred njim), pred nekaj leti je bila v njem huda prometna nesreča.
Vreme še ni bilo najbolj prijazno, na vrhu je bilo bolj podobno zimi kot poletju. Ampak se nismo dali. Občasno so se iz oblakov in meglic prikazali prvi veličastni vrhovi Alp in lahko smo si obetali, da bo potovanje po Švici čisti užitek.
Če se od tu odpelješ le še navzdol, prideš v švicarske prakantone Uri, Schwyz in Obwalden, ki so ustanovili Švicarsko konfederacijo. Mimogrede, če ste se spraševali kaj pomeni CH na švicarskih avtomobilih, CH je okrajšava latinskega imena Confederatio Helvetica, da se nobeno od štirih jezikovnih področij ne čuti zapostavljeno.
No, mi smo seveda nameravali v samo srce Alp, v kanton Wallis. In smo morali preko še enega prelaza, prelaza Furka.
Počasi se nas je usmililo tudi vreme in počasi smo dojemali veličino vseh teh prelazov.
Tale čokolade ni zavijal v folijo, ampak se je pustil razvajati od turistov.
Na Furko vozi tudi zobata železnica, ki pa je danes le še turistična atrakcija, saj je nižje v dolini železniški tumel. Tale hlapon prevaža predvsem Američane.
Mi smo se vrnili nazaj in se odpeljali proti Zermattu, ki pa si zasluži svojo zgodbo.
Preden končam, še nekaj stavkov o proračunu. Vsakodnevni stroški, presentljivo niti niso tako visoki. Cestnino plačaš ob vstopu v Švico in letna vinjeta stane 26 EUR, vključno z vsemi tuneli. Bencin je cenejši kot v Sloveniji za en do dva centa. Cene hrane v trgovinah so malce višje kot pri nas, vendar na nivoju Avstrije. Kampiranje za dva, z avtom in večjim šotorom je 25 - 30 EUR. Mimogrede, v vseh kampih dobiš svojo parcelo, ki je poraščena s travo, klinov ni treba zabijati z macolo. Čisti luksuz. Občutno višje pa so cene v restavracijah. Večerja tradicionalne hrane (glavna jed, solata, sladica , pol litra vina in vode) je cca 45-50 EUR na osebo, kepica sladoleda pa 2 EUR.
Druga zgodba pa so cene različnih prevoznih sredstev na vrh hribov. Pa o tem naslednjič, ko to pride na vrsto.
Prvi je St. Gotthard, tunel pod njim pa je eden od najbolj obremenjenih (verjetno prav sedaj stojijo turisti v kilometrskih kolonah pred njim), pred nekaj leti je bila v njem huda prometna nesreča.
Vreme še ni bilo najbolj prijazno, na vrhu je bilo bolj podobno zimi kot poletju. Ampak se nismo dali. Občasno so se iz oblakov in meglic prikazali prvi veličastni vrhovi Alp in lahko smo si obetali, da bo potovanje po Švici čisti užitek.
Če se od tu odpelješ le še navzdol, prideš v švicarske prakantone Uri, Schwyz in Obwalden, ki so ustanovili Švicarsko konfederacijo. Mimogrede, če ste se spraševali kaj pomeni CH na švicarskih avtomobilih, CH je okrajšava latinskega imena Confederatio Helvetica, da se nobeno od štirih jezikovnih področij ne čuti zapostavljeno.No, mi smo seveda nameravali v samo srce Alp, v kanton Wallis. In smo morali preko še enega prelaza, prelaza Furka.
Počasi se nas je usmililo tudi vreme in počasi smo dojemali veličino vseh teh prelazov.
Tale čokolade ni zavijal v folijo, ampak se je pustil razvajati od turistov.
Na Furko vozi tudi zobata železnica, ki pa je danes le še turistična atrakcija, saj je nižje v dolini železniški tumel. Tale hlapon prevaža predvsem Američane.
Iz Furke je šlo tja kamor smo bili namenjeni le še navzdol, ampak, ker smo bili ravno tam, smo skočili še na bližnji prelaz Grimsel. Tam so nas čakale prave zimske razmere, saj je sneg padal še prejšnjo noč. 
Ne vem, ali sta tale dva bila tam od prejšnje noči?
Tale razgled je nazaj na prelaz Furka.
Ne vem, ali sta tale dva bila tam od prejšnje noči?
Tale razgled je nazaj na prelaz Furka. 
Mi smo se vrnili nazaj in se odpeljali proti Zermattu, ki pa si zasluži svojo zgodbo.Preden končam, še nekaj stavkov o proračunu. Vsakodnevni stroški, presentljivo niti niso tako visoki. Cestnino plačaš ob vstopu v Švico in letna vinjeta stane 26 EUR, vključno z vsemi tuneli. Bencin je cenejši kot v Sloveniji za en do dva centa. Cene hrane v trgovinah so malce višje kot pri nas, vendar na nivoju Avstrije. Kampiranje za dva, z avtom in večjim šotorom je 25 - 30 EUR. Mimogrede, v vseh kampih dobiš svojo parcelo, ki je poraščena s travo, klinov ni treba zabijati z macolo. Čisti luksuz. Občutno višje pa so cene v restavracijah. Večerja tradicionalne hrane (glavna jed, solata, sladica , pol litra vina in vode) je cca 45-50 EUR na osebo, kepica sladoleda pa 2 EUR.
Druga zgodba pa so cene različnih prevoznih sredstev na vrh hribov. Pa o tem naslednjič, ko to pride na vrsto.
Se nadaljuje...
3 komentarji:
Hrana v restavracijah je potem luksuz? Na 2000m je pa še sneg, kako lepo ga je pogledat, saj vemo da ga letos pri nas ni bilo nič ;)
lp
ups, nekaj sem zjutraj nastavljal, ker sem dobu spam komentar, pa sem vklopil moderiranje. Upam, da koga nisem odvrnil od tipkanja. ;)
ja, restavracije so precej drage, ampak tako je itak v Evropi. Več snega pa še pride, spremljaj dalje ;)
Objavite komentar