Bern in Jungfrau region
Vprašanje...Katero je glavno mesto Švice? Ženeva...ne, je najbolj svetovljansko mesto in sedež mnogih mednarodnih organizacij. Zurich..tudi ne. Je "le" bančno središče, največje švicarsko mesto in ima četrto največjo borzo na svetu.
Odgovor... Glavno mesto je Bern. Zakaj? Ker so se leta 1848 po šestindvajsetdnevni državljanski vojni tako dogovorili nemški in francoski Švicarji - da ne bi bil kdo užaljen.
Staro mestno središče je uvrščeno v Unescovo svetovno dediščino. Leži na podobnem polotoku kot naše Novo mesto.
Eden najznamenitejših prebivalcev Berna je bil Albert Einstein, ki naj bi prav tukaj dobil navdih za relativnostno teorijo. Navdih pa naj bi mu dala mestna stolpna ura, Zytglogge (Zeitglockenturm v knjižni nemščini).
Ker je mesto na polotoku, je preko reke seveda množica mostov. Tale je včasih vodil do glavnega vhoda v mesto. V reki se najbolj junaški tudi kopajo.
Sprehod po ulicah središča je prijeten, saj so umaknili promet iz mesta.
Mestni trg pred parlamentom (ga ni na sliki, ker ga obnavljajo, pa je oblečen v lepe zelene obleke :)) krasi vodomet, ki je v vročih dneh služil kot prijetna osvežitev za odrasle in otroke. Vodomet škropi kar iz tlaka v različnih časovnih intervalih, otroci pa se zabavajo v neskončnost.
V Bernu je sestra sedla na vlak in odšla domov, midva pa nazaj v Alpe. Cilj je bil Interlaken, izhodišče za dostop do samega osrčja Alp. Tvorijo ga gore Eiger, Moench in Jungfrau (Velikan, Menih in Devica).
V teh krajih se je začel turizem, kot ga poznamo danes. Že leta 1894 so pričeli z gradnjo zobate železnice, ki so jo načrtovali na vrh Jugfraua. Gradnja je trajala 16 let in leta 1912 so jo zaključili na sedlu Jungfraujoch med Moenchom in Jugfrauom.
Danes je to svetovna atrakcija, ki je skupaj s celo regijo uvrščena na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine. Vožnja iz Interlakna (540m) do Jungfraujocha (3454m nad morjem) traja dve uri in četrt, povratna karta pa stane 120 EUR. Ampak je vredno vsakega eura. Najprej gre seveda bolj po ravnem. V Lauterbrunnenu je potrebno prvič zamenjati vlak, tisti ki so namenjeni v Wengen pa morajo najkasneje tu pustiti svoj avto.
Ta vlak nas je preko neverjetnih vzponov pripeljal na 2060m, na Kleine Scheidegg, kjer je start slavnega smuka. Tu pa se še drugič presedš in začne se prva avantura. Do 2320m gre še "po zemlji", nato pa železnica vstopi v severno steno Eigerja in ne izstopi več vse do vrha.
V podzemlju sta dve postaji, kjer vlak ustavi za pet minut. Ena je Eigerwand, Eigerjeva stena, kjer gledaš iz stene v doline pod seboj.
Druga pa je Eismeer, Ledeno morje, kjer pogled občuduje največji evropski dolinski ledenik Aletsch.
Na vrhu je pravo podzemeljsko mesto. Restavracije, trgovine, ledena votlina. Seveda pa je možen tudi izhod ven. Na eni strani preko severnega ostenja pogled omahne v globino proti Kleine Scheideggu, na drugi strani pa je ledenik Aletsch. Po njem je možen sprehod do koče Moench na višini 3650m. Na tej višini pa je vsak korak težji kot v dolini. Pot, za katero bi nižje doli porabil slabe pol urice, se je tukaj razvlekla na eno uro. Pa še lačna sva bila neprestano.
Nad postajo je znanstvena opazovalna postaja Sphinx, ki je nasajena na samo konico gore in z nje so vrtogalvi razgledi. Kakšna je narava tam gori, pa naj govorijo slike.
Na vrhu je največ Indijcev, Japoncev in Američanov. Vendar se večina zadržuje v notranjosti ali 50 m od vhodov. Evropejci pa se podamo tudi na kakšen pohod.
Sam Jugfraujoch je fenomenalen, vendar pa je tudi širše področje izjemno zanimivo za planinarjenje. Sem se bova še vrnila in ostala daljši čas. Možnosti za planinarjenje, gorsko kolesarjenje je ogromno. Za vzpone na vrhove ali prečenje ledenikov pa je obvezno najeti gorskega vodnika. Obstaja poletna karta za cel sistem gondol, avtobusov in zobatih železnic v regiji, ki stane 150EUR za šest dni. Ni pa vključen vlak na Jungfraujoch (samo zadnji del iz Kleine Scheidegga), za katerega moraš doplačati.
Čeprav je bilo tukaj izjemno lepo, sva morala naprej.
Odgovor... Glavno mesto je Bern. Zakaj? Ker so se leta 1848 po šestindvajsetdnevni državljanski vojni tako dogovorili nemški in francoski Švicarji - da ne bi bil kdo užaljen.Staro mestno središče je uvrščeno v Unescovo svetovno dediščino. Leži na podobnem polotoku kot naše Novo mesto.
Eden najznamenitejših prebivalcev Berna je bil Albert Einstein, ki naj bi prav tukaj dobil navdih za relativnostno teorijo. Navdih pa naj bi mu dala mestna stolpna ura, Zytglogge (Zeitglockenturm v knjižni nemščini).
Ker je mesto na polotoku, je preko reke seveda množica mostov. Tale je včasih vodil do glavnega vhoda v mesto. V reki se najbolj junaški tudi kopajo.
Sprehod po ulicah središča je prijeten, saj so umaknili promet iz mesta.
Mestni trg pred parlamentom (ga ni na sliki, ker ga obnavljajo, pa je oblečen v lepe zelene obleke :)) krasi vodomet, ki je v vročih dneh služil kot prijetna osvežitev za odrasle in otroke. Vodomet škropi kar iz tlaka v različnih časovnih intervalih, otroci pa se zabavajo v neskončnost.V Bernu je sestra sedla na vlak in odšla domov, midva pa nazaj v Alpe. Cilj je bil Interlaken, izhodišče za dostop do samega osrčja Alp. Tvorijo ga gore Eiger, Moench in Jungfrau (Velikan, Menih in Devica).
V teh krajih se je začel turizem, kot ga poznamo danes. Že leta 1894 so pričeli z gradnjo zobate železnice, ki so jo načrtovali na vrh Jugfraua. Gradnja je trajala 16 let in leta 1912 so jo zaključili na sedlu Jungfraujoch med Moenchom in Jugfrauom.Danes je to svetovna atrakcija, ki je skupaj s celo regijo uvrščena na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine. Vožnja iz Interlakna (540m) do Jungfraujocha (3454m nad morjem) traja dve uri in četrt, povratna karta pa stane 120 EUR. Ampak je vredno vsakega eura. Najprej gre seveda bolj po ravnem. V Lauterbrunnenu je potrebno prvič zamenjati vlak, tisti ki so namenjeni v Wengen pa morajo najkasneje tu pustiti svoj avto.
Ta vlak nas je preko neverjetnih vzponov pripeljal na 2060m, na Kleine Scheidegg, kjer je start slavnega smuka. Tu pa se še drugič presedš in začne se prva avantura. Do 2320m gre še "po zemlji", nato pa železnica vstopi v severno steno Eigerja in ne izstopi več vse do vrha.
V podzemlju sta dve postaji, kjer vlak ustavi za pet minut. Ena je Eigerwand, Eigerjeva stena, kjer gledaš iz stene v doline pod seboj.
Druga pa je Eismeer, Ledeno morje, kjer pogled občuduje največji evropski dolinski ledenik Aletsch.
Na vrhu je pravo podzemeljsko mesto. Restavracije, trgovine, ledena votlina. Seveda pa je možen tudi izhod ven. Na eni strani preko severnega ostenja pogled omahne v globino proti Kleine Scheideggu, na drugi strani pa je ledenik Aletsch. Po njem je možen sprehod do koče Moench na višini 3650m. Na tej višini pa je vsak korak težji kot v dolini. Pot, za katero bi nižje doli porabil slabe pol urice, se je tukaj razvlekla na eno uro. Pa še lačna sva bila neprestano.
Nad postajo je znanstvena opazovalna postaja Sphinx, ki je nasajena na samo konico gore in z nje so vrtogalvi razgledi. Kakšna je narava tam gori, pa naj govorijo slike.
Na vrhu je največ Indijcev, Japoncev in Američanov. Vendar se večina zadržuje v notranjosti ali 50 m od vhodov. Evropejci pa se podamo tudi na kakšen pohod.Sam Jugfraujoch je fenomenalen, vendar pa je tudi širše področje izjemno zanimivo za planinarjenje. Sem se bova še vrnila in ostala daljši čas. Možnosti za planinarjenje, gorsko kolesarjenje je ogromno. Za vzpone na vrhove ali prečenje ledenikov pa je obvezno najeti gorskega vodnika. Obstaja poletna karta za cel sistem gondol, avtobusov in zobatih železnic v regiji, ki stane 150EUR za šest dni. Ni pa vključen vlak na Jungfraujoch (samo zadnji del iz Kleine Scheidegga), za katerega moraš doplačati.
Čeprav je bilo tukaj izjemno lepo, sva morala naprej.
se nadaljuje...
1 komentar:
U kakšna pokrajina, prav krasne fotografije, tudi predstava je odlična.
Švicarji se gredo tudi alpski turizem in dobro služijo, kaj se gremo pa mi? Sredi poletne sezone, polno turistov prekopavamo kompletno glavno mesto.
Komaj že čakam nadaljevanje :)
lp
Objavite komentar